Neda Pagon (1941-2020)

Po daljši bolezni je umrla Neda Pagon. Ni bila le ena izmed najvidnejših slovenskih intelektualk, bila je tudi med začetniki in začetnicami slovenske sociologije in sociologije kulture, pripadnica prvega rodu, ki je v Sloveniji diplomiral iz sociologije. Od samega začetka je tako sodelovala pri nastanku in razvoju našega Oddelka za sociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki ga je dolgo vodil Boris Ziherl. Prav Neda Pagon (takrat Neda Brglez) je po njegovi smrti uredila njegovo Izbrano delo.

Neda Pagon, rojena leta 1941 v Črnem vrhu nad Idrijo, je bila vsestransko izobražena in aktivna. Poleg sociologije je študirala tudi romanistiko ter zgodovino in zgodovino umetnosti in se po diplomi izpopolnjevala v Franciji. V svoji poklicni karieri je bila med drugim urednica na televiziji. Vrsto let je predavala sociologijo na Pedagoški akademiji v Ljubljani, predhodnici današnje Pedagoške fakultete.

Občasno je predavala o sociologiji kulturnih organizacij tudi na našem oddelku. Kasneje in do upokojitve je bila raziskovalka na Inštitutu za filozofijo pri SAZU. Njena najljubša tema so bile optimistične razsvetljenske utopije 18. stoletja. Njihova imaginativnost je bila tema njene (žal do danes ne izšle v knjigi) doktorske disertacije iz leta 1993. Že prej je uredila zbornik Utopični socialisti, nazadnje pa zbornik Utopije – še vedno.

Najbolj znana je bila morda kot glavna urednica založbe Studia humanitatis, ki jo je vodila več kakor četrt stoletja. Kot urednica, prevajalka (iz francoščine in italijanščine) in piska spremnih besedil je ključno prispevala k ugledu založbe, za svoje delo pa je prejela tudi založniško Schwentnerjevo nagrado in visoko odlikovanje Republike Francije.

Do zadnjega je bila živahna in aktivna, hodila v gledališče, na koncerte in razstave. Sodelovala je v strokovnih komisijah za kulturo, zlasti za likovno umetnost in knjižno založništvo. Poznala je vse in bila prijazna z vsemi: z levimi in desnimi, s politiki, z znanstveniki in umetniki. Pisala je odmevne kolumne in dajala še bolj odmevne intervjuje. Bila je poleg pri vstajah zoper zatohlo oblast od svojih študentskih let do starosti.

Pogrešali jo bomo. Bolj kakor to pa je bistveno, da ostajajo njeno praktično udejstvovanje, njena energičnost, dar za povezovanje pri skupnem delu in njena neutrudna domiselnost vir navdiha in upanja za vse, ki se je spominjamo.

Jože Vogrinc